GEN+20 Summit

Letna konferenca Global Ecovillage Network (GEN) je potekala v Findhornu na Škotskem. Letos je bila obarvana s praznovanjem 20 letnice mreže GEN ter 10 let Gaia Education (ki pokriva področje izobraževanja o celostnem trajnostnem razvoju). Velik poudarek je bil na udeležbi predstavnikov s celega sveta, ki so ali so bili v preteklosti, vpleteni v delovanje obeh organizacij.

Konferenca se je pričela v ponedeljek, 6. julija, ampak vse pomembne stvari so se pa v resnici zgodile že pred tem… GEN International je namreč sprejel ponudbo fundacije Gaia Trust o dodatnem financiranju v naslednjih 3 letih ter predlagani usmeritvi o profesionalizaciji organizacije. Kosha, ki se je tako rekoč že poslovila od vodilne vloge v GEN Int’l, bo v naslednjih letih v GEN Int’l imela vlogo CEO. Prišlo je do menjav v odboru GEN Int’l. Med drugim jaz nisem več predstavnica za NextGEN, kar mi je v olajšanje in hkrati obžalovanje, ker po 3 letih zdaj veliko bolje razumem delovanje organizacije ter ljudi, ki so vpleteni. Daniel Greenberg je postal novi predsednik GEN International. Veliko se govori o re-organizaciji po načelih sociokracije ter načelih »Re-inventing« organizacije.

GEN-Europe Council sedaj sestavljajo Alf, Thomas, Robert, Inci iz Turčije, Rosalin iz Španije (Los Portales) ter Francoise iz Francije. Genny iz Italije je nova »managing director«.

Konferenca sama po sebi zame ni bila tako navdihujoča kot prejšnje. Najbolj me je presenetila ter navdušila energija in dinamika v skupini mladih na konferenci. Letos NextGEN nismo organizirali posebnega dogodka za mlade oz. se sploh trudili pritegniti mladih na konferenco. Kljub temu se nas je nabralo okoli 30 mladih, ki smo se bolj ali manj nenačrtno srečevali ob večerih. Me prav zanima kaj se bo porodilo iz tega, ker imamo na pladnju nekaj projektov, kamor se posamezniki lahko vključijo…

IMAG1484   IMAG1500Dolga peščena plaža… in čudoviti sončni zahodi (če le ne dežuje).

IMAG1487 IMAG1492Idilične hiške in bujni vrtovi polni cvetja.

IMAG1501IMAG1553      Na levi eno prvih srečanj, ko smo se udeleženci še nabirali, pozdravljali stare prijatelje in spoznavali nove. Ter na desni eno zadnjih srečanj s skupino Gaia Education.

IMAG1515IMAG1511Hrana je seveda bistvena. Na levi krog ob začetku kosila v skupnostnem centru. Na desni kosilo z NextGENom, kateremu so sledile sociokratske volitve NextGEN predstavnikov  v odbor GEN International.

IMAG1542
Pogovori v krogu… pogovori ena na ena… brez tega pač ne gre 🙂

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERASvetovna NextGEN družina… na tej sliki zgolj Nemčija, Italija, Francija, Koreja, Argentina, Škotska, Kanada…

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
NextGEN pogovori o novih projektih v regijah.

 OLYMPUS DIGITAL CAMERAIMAG1543Neobvezno druženje ob večerih…

Advertisements
Objavljeno v Uncategorized | Komentiraj

Gibanje Incitement

“To incite: to provoke and urge on, troublemakers who incite riots; inciting workers to strike.” Prevod za besedo incitement je hujskanje, ampak negativen prizvok le še poudarja namen gibanja: inspiracija in motivacija za trajen socialni učinek.

Od novembra 2011, ko se je vse skupaj začelo, pa do danes je gibanje Incitement doseglo že več kot 50 000 ljudi, se odvija v 37 državah itd. itd. Zgodba o uspehu torej. Začetnika gibanja Zirky (Malezija) in Daniel (Nizozemska) sta v DPlacu predstavila, kako se je vse skupaj začelo in kaj sta se v tem času naučila.

Osrednji moment Incitementa je organizirati govor, javni dogodek, kjer znani, posebni in zanimivi gostje delijo inspirativne zgodbe. Podoben koncept kot TEDtalk, a drugačen, ker želijo obiskovalcem ponuditi izkušnjo, ki je zabavna in vključje sodelovanje publike. Različne gibalne vaje, pogovori v malih skupinah in drugi cukrčki dosežejo, da se ljudje na koncu predavanja čutijo poživljene in motivirane, da nekaj naredijo. In ta entuziazem izkoristijo, da jih preusmerijo k organizacijam in projektom, ki bi potrebovali prostovoljce ali pa k strokovnjakom, ki lahko pomagajo razviti poslovno idejo.

Tekom predavanja so se mi porajala vprašanja, kaj je uporabna vrednost tega gibanja: bi se jim morala pridružiti, kopirati nekatere dele…kaj narediti s to idejo, ki očitno deluje!!!?? In v drugem delu predavanja sem dobila odgovor.

Reševanje socialnih izzivov zahteva inoviranje. Start-up podjetja vedno mislijo, da morajo biti originalna. Ampak dejstvo je, da copy-paste deluje. In kopiranje je hitrejše in cenejše od inoviranja. Socialna podjetja in druge neprofitne organizacije imajo zaradi več razlogov slabše možnosti financiranja v primerjavi s profitnimi organizacijami. Če želijo biti start-upi uspešni morajo biti a) produktivni in b) smiselno upravljati z viri. Imitiranje in inoviranje gresta z roko v roki in se podpirata. Kopiranje tega, kar obstaja in deluje ni slabo, če s tem dosežemo “motnje”, ki spodbujajo spremembe.

Seveda ima kopiranje in oponašanje svoje omejitve, zato moramo preveriti ali res vidimo celotno sliko, zakaj je nek izdelek uspešen (Applu uspeha ne zagotavljajo naprave, temveč uporabniška izkušnja). Dobro moramo poznati stanje na trgu, paziti, da zaradi kopiranja ne omejimo svoje kreativnosti, in se pripraviti na brutalno tekmovalnost. Konec koncev kopiramo izdelek, ki že obstaja. In zato moramo imeti pripravljen izhod v sili ali pa “crknit”.

Povabilo velja; nevladne in neprofitne organizacije naj se učijo in kopirajo od profitnega sektorja. Naj testirajo in eksperimentirajo ter hitro ugotovijo, kaj deluje in obenem inovirajo.

Predavanje se je zaključilo z mislijo, da živimo v miru, ki nam omogoča, da ustvarjamo in iščemo rešitve. Živimo v obilju, a naj nas to ne preslepi, da svet ne potrebuje našega delovanja.

Skoraj polovica svetovnega prebivalstva, več kot 3 milijarde ljudi, živi z manj kot 2,5$ na dan. 22 000 otrok umre zaradi revščine vsak dan. Več kot 750 milijonov ljudi nima dostopa do pitne vode. Več kot milijarda in pol ljudi živi brez elektrike.

Hvaležna sem, ker živim v Sloveniji.

Objavljeno v Uncategorized | Tagged , , | Komentiraj

New Story Summit

Konec septembra sem odpotovala na Škotsko, na težko pričakovani New Story Summit (v nadaljevanju NSS). Dogodek leta na področju alternativnih gibanj, kamor so bili povabljeni posamezniki s celega sveta. Naravovarstvo, ekovasi, alternativna ekonomija, etični biznis, umetnost, futurizem, duhovnost, tradicionalne kulture… vse pomešano in združeno, da odgovori na vprašanje “Kaj je nova zgodba človeštva?”

Pričakovanja? Nekje visoko… Dogodek se je odvijal v skupnosti Findhorn. Ena največjih skupnosti v Evropi, svetovno znani. Posebni, ker so njeni ustanovitelji tesno sodelovali z naravnimi, elementarnimi bitji, ko so snovali skupnost pred več kot 50 leti.

Pričeli smo v soboto popoldne s čudovitim obredom, ko smo v našo sredino povrabili vse 4 elemente, vse 4 strani neba, “vse” kulture sveta. Hvaležna sem organizatorjem, da so bili v naši sredini severno ameriški Indijanci, južno ameriški Indijanci, Aborigini, afriške šamanke… Njihova prisotnost se je večkrat izkazala za zelo pomembno in podporno.

Koncept 7 dnevnega dogodka je bil bolj kot konferenca nekakšna ogromna “delavnica” s 330 udeleženci iz 50 držav.

IMAG0726

Prva faza: Inpiracija: 2,5 dni poslušanja neverjetnih zgodb s celega sveta

Druga faza: Vznikanje: 2,5 dni odprtega prostora (Open Space-a) za rojstvo nečesa novega

Tretja faza: Prepletanje: 2 dni, da vse znova povežemo skupaj.

Stvari so potekale gladko. Prvi dan. Potem pa so se začeli oglašati prvi glasovi, da preveč sedimo in poslušamo… da nič ne delamo… da je vse preveč strukturirano in časovno omejeno (ker so imeli govorniki do minute natančno določen čas, le redki več kot 7min)… Vse glasneje se je čutilo v zraku vprašanje, ali bomo našli odgovor o tem, kaj je nova zgodba? Kako? Smo na pravi poti?

Kakorkoli. Prišli smo do Open Space-a. Potrebovali smo precej časa, da smo postavili program za prb. 160 aktivnosti, delavnic, pogovorov… Naporno. In potem je počilo… naslednje jutro nas je pričakal v skupni dvorani ogromen napis “NE VEMO” (we don’t know) sestavljen iz vseh post-it listkov, ki so bili prejšnji dan skrbno postavljeni za Open Space. Kaos. Kaj sedaj… Dati ljudem priložnost, da spregovorijo, izrazijo svoje mnenje, misli, vprašanja, strahove… In spet je trajalo, da so ljudje govorili… in govorili… slišati je bilo veliko pomislekov češ, da so organizatorji preveč avtoritativni… da je vse preveč strukturirano. Nekako smo potem prišli do tega, da smo vrnili urnik v prvotno stanje in nadaljevali s predvidenim programom…

Ne vedeti. Ne imeti odgovora. Stanje, ki je zaznamovalo NSS. Vprašanje ali lahko zdržimo stanje nemira, neznanja? Smo lahko mirni, ko nas kaos premetava sem in tja ter nikjer ne najdemo občutka varnosti? Bomo stekli nazaj v udobje poznanega ali dopustili, da nas polomljene (a žive) izvrže na drugi strani?

Tekom NSS smo nekajkrat zabredli v kaos. Ko ni bilo jasno kaj sledi. Kaos/čarovnija, ko je bilo možno vse. In tega nismo izkoristili. Žal. O tem kako in zakaj super piše Charles Eisenstein.

Kar pravzaprav želim deliti tukaj, se navezuje na občutek, ki sem ga imela na preteklem srečanju Vzporedne Slovenije. Tako da, najsi imam v mislih dogajanje na Škotskem ali v Ljubljani, vzorec je enak.

Sedim v veliki skupini ljudi. Čutim vznemirjenje. Vsi ti neverjetni ljudje, ki žeijo enako kot jaz. Vsi smo na isti strani! Skupaj lahko ustvarimo vse. Hhkrati je nelagodno, rahlo kaotično, ker ne vem, kako točno se bodo stvari odvile. Ni voditelja. Vsi peljemo stvari skupaj.

… in potem se zgodi, da ljudje povedo fantastične stvari! In zgodi se, da ljudje govorijo preveč. In govorijo tisto, kar ni bistveno. In da nekateri ne povedo nič.

Za novo zgodbo, potrebujemo novo kulturo. Novo kulturo dialoga. Novo kulturo pogovora v skupini.

“Before you speak, ask yourself; Is it kind? Is it true? Is it necessary? and does it improve upon the silence?”

“Preden spregovoriš se vprašaj: Je prijazno? Je resnično? Je potrebno? Je boljše od tišine?”

Na NSS se je proti koncu dogajalo, da je nestrpno občinstvo s topotanjem nog ali glasnim godrnjanjem dalo jasno vedeti, če si je kdo vzel preveč prostora, časa in pozornosti skupine. Kar se mi je zdelo nekajkrat povsem utemeljeno. Pogosto so bile to govorance, ki so izhajale iz uma…. plaz besed, ki je bil sam sebi namen. Bili pa so tudi primeri, ko se nisem strinjala. Primer: ženska je pričela peti in s pesmijo je pričela graditi čustveni naboj… super je šlo. Ampak potem so jo nekateri utišali, ker je trajalo predolgo. Osebno sem lahko zelo natančna in tečna okrog tega koliko časa ima kdo na voljo, da pove kar misli, vendar so momenti, ko čas preprosto ni merilo. In ta ženska, bi po mojem mnenju lahko nadaljevala s petjem, ker se je nekaj “v zraku” pričelo spreminjati.

Ena od stvari, ki me je zaznamovala na NSS je bila misel, da ko želimo živeti novo zgodbo, pridemo do meja tega, kar je našemu umu znanega. In ko enkrat vstopimo v kaos, nas skozenj in varno na drugo stran lahko popelje naša desna možganska polovica; ustvarjalna, inovativna, nelogična, intuitivna.

Vse to me pripelje nazaj do Zmajevega sanjanja (ZS). Kajti ZS ponuja orodja, ki nam pomagajo graditi novo kulturo. Povezovanje z našo inuticijo in sanjami, da najdemo neverjetne rešitve, kjer naš um vidi zid. Karizmatično komunikacijo, da povemo bistvo. Kratko in jedrnato. Da se s povedanim dotaknemo drugih. Zavedanje 100% udeleženec, 100% opazovalec, da bolje presodimo situacijo in našo vlogo.

In še za konec, na NSS je bil zelo prisoten strah nekaterih ljudi pred avtoriteto (leadershipom) in strukturo, kar jih je na nek način “bremzalo”, da bi zaupali procesu. Osebno menim, da je vodenje oz. avtoriteta lahko pozitivna, če temelji na pravih vrednotah. Je nekaj, kar se zgodi spontano, če svojim sodelavcem zaupamo. Enako je s strukturo. Voditeljstvo in struktura sta samo orodji. Kako ju bomo modro uporabili v novi kulturi?

Če si želite pogledati posnetke prenosov iz NSS, jih najdete tukaj. Fotkice pa na FB. Pa še zanimivo pisanje Clintona Callahana s povezavami na mnoge druge vire.

Objavljeno v Uncategorized | Tagged , , | Komentiraj

Auroville

V ekovaških krogih ima Auroville posebno mesto. Skupnost s 3000 prebivalci, ki ima svoje začetke v 70ih letih in Mati, preminulo duhovno voditeljico, ki še vedno prežema atmosfero. Na začetku sem se želela izogniti obisku tega kraja, ker sem imela občutek, da je preveč skomercializiran. Ampak potem sem rekla ok, en teden lahko ostanem, da vsaj vidim za kaj se gre. Ni mi žal, da sem prišla.

Lepilo skupnosti je ideja človeške enotnosti. Pokazati svetu, da lahko vsi narodi in vse religije živijo složno drug ob drugem, drug z drugim. Mati je bila Francozinja, ki je s Sri Aurobindujem začela projekt in zapisala smernice razvoja. Njeni teksti so še vedno vodilo za dejavnosti in njena podoba je prisotna v vsaki zgradbi.

V praksi 1500 Indijcev in 1500 tujcev (od tega prevladujejo Francozi in Nemci) želi živeti človeški eksperimenti humanosti in enosti. Želi živeti. Seveda jim gre dobro, a po drugi stani je pot še dolga.

Auroville mi je všeč. V osnovi je skupnost zgrajena iz manjših skupin, ki so raztresene v širši in daljni okolici od centra. Center je Matrimandir. Ogromna krogla, prekrita s pozlačenimi diski, ki je center za meditacijo in duhovno kontemplacijo. Skupnosti so različne, od takšnih predvsem stanovanjskih pa do drugih, ki so organske kmetije.

auroville - matrimandir

Obiskala sem Sadhana Forest, ki leži na obrobju Aurovillu. Kar je bil na začetku projekt za pogozdovanje je zdaj velika skupina prostovoljcev (do 100 naenkrat), ki pomagajo kopati zemljo in   graditi okope, ki zadržujejo vodo, da se v tej puščavski pokrajini vsaj nekaj vode vrne v podtalnico. Ko sem vstopila v skupno zgradbo, kjer se odvija socialno življenje skupnosti, me je prevzel občutek domačnosti. Energija prostora mi je bila všeč. Prostovoljci so drug z drugim 24 ur na dan, skupaj živijo, delajo, jejo in dihajo. Tu ni prostora za privatnost. Poleg tega imajo pred očmi ekološki aspekt in kreativnost pri reševanju različnih izzivov ne pozna meja. Najbolj me je navdušil mikser na kolesu. Zjutraj ni dovolj sonca, da bi pognal električni mikser, zato si ljudje privoščijo malo jutranje telovadbe in obenem pripravijo okusen smuthi.

doma v sadhana forest
Cel teden sem bila zaposlena in obenem nisem imela nobenih obveznosti. Biciklirala sem okoli, raziskovala različne skupnosti, bila vedno na preži za dobrim kosilom in klepetala z zanimivimi ljudmi. Prijeten oddih.

budha garden kosilo na drevesu organska hiša papaja semenska banka umetnost vsakdana variacija na wc voda je tukaj življenje vrt za srečo

Danes pa se mi začne Vipassana. 10 dni meditacije v popolni tišini. Brez pogovora, brez knjig, brez interneta. Obeta se pustolovščina.

Objavljeno v Uncategorized | Tagged | Komentiraj

Tapovan… Neelima

V nedeljo sem prispela v Tapovan. Malo skupnost sredi ničesar v provinci Maharastra. Posest oz. kmetijo že 20 let vodi avstralski par Bruce in Anne. Posebnost tega kraja je, da prakticirajo vedski način kmetovanja in agnihtro – metodo čiščenja atmosfere skozi posebej pripravljen ogenj.

Anne ima zadnjih 13 let projekt z lokalnimi ženskami, jih uči šivanja in izdelave različnih tekstilnih izdelkov. S prodajo se ženske lahko preživijo, poleg tega pa se financira tudi kmetija.

Danes sva se po razdrapani cesti, na kateri smo srečali več vpreg s kravami in motorjev kot avtov odpeljali v sosednjo vas, kjer dela ena od skupin žensk. Obisk je bil zame nekaj posebnega, ker sem se srečala z Neelimo. Žensko, ki je leta 2011 za svoje delo dobila nagrado, ki je primerljiva z Nobelovo nagrado za Azijo. Pomembna dejavnost Neelimine organizacije so mikroposojila. Na vprašanje, kaj organizacija potrebuje je odgovorila “Ne potrebujemo donacij, ampak posojila. Denar se vrne 100%”.

Ženske izdelujejo čudovita pregrinjala, ki so mi jih z veseljem pokazala. Anne jim je danes pokazala, kako izdelovat torbice. Na koncu pa smo skupaj še ogenjček zakurle.

P1390969 P1390971 P1390974 P1390983 P1400004

Objavljeno v Uncategorized | 2 komentarja

4. Dan: Delhi z biciklom

Delhi by Cycle. Ogled glavnih znamenitosti z biciklom. Vstali smo ob 5h zjutraj in bili ob 6h na zbirnem mestu.

P1390860Malo prezgodaj, zato smo spili še en chai (črni čaj z začimbami, sladkorjem in mlekom).

Ko mesto še spi, smo se vozili po ozkih uličicah, mimo trgovcev, ki so šele pričeli odpirati svoje trgovinice in ljudi, ki se so pripravljali na nov delovni dan. Z vsako uro so bile uličice bolj glasne in ceste bolj natrpane.

P1390877 P1390878 P1390880Največji vtis je nama naredila kratka vožnja po reki Yamuna, ki teče skozi Delhi. Reka je zaradi vseh odpadkov in odplak od Delhija dalje praktično mrtva. Gora plavajočih smeti, a vendar še vedno dom pticam. Kanalizacija se steka v reko, a ljudje se v njej umivajo in perejo. Iz čolna smo opazovali ljudi na bregu in si predstavljali, kako bi bilo biti na drugi strani. Ljudje na bregu so opazovali nas in si verjetno predstavljali, kako bi bilo biti na našem mestu. Dva svetova, tako blizu, a tako daleč…

P1390885 P1390887 P1390891 P1390899 P1390900

Objavljeno v Uncategorized | Komentiraj

2. Dan – Barantanje kot hobi

Bojda te Indijci čisto drugače tretirajo kot turistko, če si oblečena v njihova tradicionalna oblačila. Današnji dan je bil tako namenjen šopingu. O moj bog… To sploh ni enostavno.

“Panjabi” sestavljajo ohlapne hlače, tunika in šal. Kupiš lahko že pripravljeno barvno kombinacijo blaga, ki jo odneseš h krojaču in on ti jo zašije. No ja, sledila sem navodilom, ampak potem, ko sem kupila blago sem itak videla še lepše in cenejše. Pri krojaču bom jutri itak morala še malo ceno zbit, ker jo je preveč navil.

Nimam pojma kakšna je ponudba, kakšne so cene in kvaliteta stvari. Poleg tega pa itak vsak svojo robo 10x prehvali in ceno 3x bolj navije, samo zato, ker si tujec in poln denarja. No, saj če si predstavljam, da bi bili v Sloveniji vsi turisti iz Švice ali pa Norveške, bi verjetno enako ravnala glede na razmerje cen v njihovih državah v primerjavi s Slovenijo

Domov sem prišla utrujena… uničena! Indijka, ki je bila na obisku mi je rekla, naj na barantanje gledam kot na hobi. Take it easy. Nemec pa je komentiral, da se po 5 letih tukaj še vedno ubada s tem. Kdor ga ne pozna, ga vidi kot turista in mu navije ceno.

Ne bom se pritoževala. V končni fazi sem dobila, kar nekaj finih stvari… moje najljubše hlače mahedrače se tukaj prodajajo v izobilju in v primerjavi z Evropo še vedno super poceni.

Objavljeno v Uncategorized | Tagged , | Komentiraj